Intervju

Tokrat smo na razgovor povabili Romana, ki je znan po zelo glasnem navijanju. Roman Sečki se je rodil 18. 02 1966 v Novem Mestu.

P. :Kdaj in kako si prišel v KK Šoštanj ?

R.: Iz Sevnice, kjer sem doma, me je pot vodila v Velenje. Leta 1989 sem se zaposlil v TEŠ-u.
Iz takratne rekreacijske lige, so me povabili v klub, kjer sem še danes.

P: Dolga leta si bil rezerva. Te je kdaj pripeljalo na misel ,da bi zapustil klub?

R.: Na to misel nikoli nisem prišel. Vedel sem, da so v klubu dobri igralci, da se bo treba dokazovati in trdo delati. Vztrajnost se mi je izplačala
.
P: Se spominjaš tvojega prvega nastopa za prvo moštvo?

R.: Vsekakor se ga dobro spominjam. Bilo je na tekmi v Litiji. Če me spomin ne vara ,sem
takrat menjal Križovnika. Trema je naredila svoje, saj sem prvo kroglo vrgel v prazno, sam pa sem letel po stezi,saj se nisem mogel ustaviti. Takrat je bilo veliko smeha v ekipi.

P.: Na stezi se veliko pogovarjaš sam s sabo. Kaj je vzrok temu?

R.: V kegljanju sem bolj kot ne samouk. Ko naredim napako ,si hočem dopovedat, da tega nisem naredil pravilno. Ker pa se te napake nisem odvadil mi je ostala v krvi. Danes se to vidi kot pogovor sam s sabo. Sicer pa je to edini pameten s katerim se lahko tisti čas pogovarjam (sledi dolg smeh ).

P.: Si se kdaj ukvarjal z drugimi športi, če vemo da sin igra rokomet?

R.: V osnovni šoli sem branil v rokometni ekipi, nato pa presedlal na nogometne terene, vse tja , do odhoda v vojsko. Ko sem prišel v Velenje, pa sem se navdušil za kegljanje.

P.: Tvoj prosti čas?

R.: Po prihodu v Šaleško dolino sem opravil izpit za športnega funkcionarja pri takratnem AMTK
( reli klub ). Veliko sem hodil po raznih tekmovanjih, bil veliko odsoten od doma. Zaradi pomanjkanja časa , sem se odločil to panogo opustit, se posvetit družini in kegljanju.

P.: Trenutno v klubu opravljaš funkcijo blagajnika. Je naporno opravljati to delo?

R.: Samo delo ni naporno. Težave nastanejo takrat ko je treba pobrati članarino in » ribice«. Ko pa je potrebno izplačilo takoj nastane gužva (smeh ).

P..Za konec najinega razgovora še tvoja misel, ideja, zahvala ali želja!

R..Najprej bi se zahvalil družini, ki mi stoji ob strani, sodelavcem,ki mi omogočajo menjavo
službe ,vsem soigralcem v klubu za prijetna vzdušja tako ob zmagah kot pri porazih. V ekipi je res pravo prijateljsko vzdušje, zato še enkrat tole fantje: » Tekma je dolga, igra se do zadnjega lučaja«. Hvala še enkrat z željo, da v naslednji sezoni zaigramo skupaj v višjem kakovostnem razredu. Tja tudi spadamo.

P.: Roman hvala ti,da sem te lahko zmotil med treningom. Zdaj pa le nadaljuj » s pogovorom sam s sabo« in hitro odpravi napake.

R.: Hvala tebi za povabilo in lepe želje. Hvala.

Polda (23. 12. 2008)

Fotografije

Največji uspehi